Velikanska drevesa postanejo izkopani kanuji

Velikanska drevesa postanejo izkopani kanuji

Združenje »Pfahlbau am Attersee« nadaljuje starodavno tradicijo ob podpori avstrijskih zveznih gozdov (ÖBf) in prirodoslovnega muzeja (NHM): edinstveni leseni kosi so narejeni iz dveh jelk, starih več kot 130 let, posekanih v zveznih gozdovih v gozdnem okolišu Loibichl na Atterseeju. "Gozd je bil vedno eden najpomembnejših virov človeškega življenja - les je bil kot konstrukcija in gorivo nepogrešljiv že od kamene dobe in tako ostaja vse do danes. Projekt izkopavanja oživi košček zgodovine tukaj na jezeru Attersee," pravi Andreas Gruber, član odbora za gozdarstvo in ohranjanje narave pri zveznih gozdovih, ki ne upravljajo samo z okoliškimi gozdovi, ampak tudi z jezerom Attersee trajnostno. Medtem ko je en kanu izdelalo koliščarsko združenje z uporabo sodobnih orodij, skupina pod vodstvom eksperimentalnega arheologa Wolfganga Lobisserja izdela drugi kanu predvsem z repliko prazgodovinskega orodja. Na ta način znanstveniki obujajo več tisoč let staro obrt. Unesco je leta 2011 razglasil več posebej dobro ohranjenih koliščarskih naselij ob jezeru Attersee za svetovno kulturno dediščino.

Tipične drevesne vrste

Za ta izjemen projekt se uporabljata dve posebej močni velikanski drevesi z višino preko 40 metrov in obsegom do 3,5 metra. Da bi našli prave primerke, je osebje Zveznega gozdarstva intenzivno iskalo primerna drevesa in jih našlo na občinskih območjih Innerschwand in Unterach. "Srebrna jelka je drevesna vrsta z dolgo tradicijo, ki je značilna za regijo. Je stabilna, enostavna za obdelavo in zato idealna za pridelavo dolgih dreves. To kaže na raznoliko vlogo, ki jo imajo naši gozdovi v regiji," pravi Laurenz Aschauer, vodja gozdarske dejavnosti ÖBf Traun-Innviertel.

Orodja iz kamene dobe srečajo motorno žago

Dela na obeh deblih skupaj trajajo približno dva tedna. Raziskovanje, praksa in zgodovina se združujejo na sprehajališču ob jezeru Seewalchner: eno od obeh plemen pretežno obdeluje z rekonstruiranimi kamenodobnimi orodji iz lesa, kamna, železa ali brona, medtem ko se na drugi strani obrtniki iz združenja Pfahlbau na Atterseeju in kmetje Seewalchner bolj zanašajo na motorne žage. "Skupaj približno 600 ur ročnega dela je potrebnih za izkopani kanu - od sploščitve trupa do izdolbenja debla. Naš cilj je oživiti ta izvirni lik in ga narediti vidnega in razumljivega vsem," pojasnjuje Gerald Egger iz Attersee Pfahlbauverein.

Od jezera nazaj na deželo

Po začetni obdelavi se izkopani surovci, tako imenovani "udarci", za nekaj mesecev potopijo v Attersee. Zalivanje povzroči, da se les umiri in postane bolj odporen na sonce, veter in dež. Poleti 2026 bodo končno dodelani tudi kanuji z vdolbinami. Njihov naslednji večji nastop bo v sklopu regate z vdolbinami, ki naj bi tako kot leta 2016 na Attersee privabila številne obiskovalce.

Kolišča na jezeru Attersee, ki so na seznamu Unescove svetovne dediščine

Lesena kolišča, znana tudi kot naselbine ob jezerih, so bila tipična oblika poselitve alpskega prostora v mlajši kameni dobi. Na jezeru Attersee so doslej našli ostanke več kot 30 koliščarskih vasi. Zaščiteni pod vodo in s sedimenti so bili les, orodje in vsakdanji predmeti presenetljivo dobro ohranjeni že tisočletja. Najstarejšo znano datacijo najdemo v Seewalchenu na območju potapljaškega stolpa in sega v leto 3.990 pr. Leta 1870 so prvo kolišče v Zgornji Avstriji našli tudi v Seewalchenu am Attersee, neposredno ob izlivu reke Ager. Leta 2011 so bila mesta na jezeru Attersee skupaj z drugimi v šestih državah razglašena za Unescov seznam svetovne dediščine. Združenje »Pfahlbau am Attersee« to dediščino prenaša na živahen način in se povezuje s tradicijo kamene dobe s kanuji. Iz tega je razvidno, kako tesno so bili takrat povezani življenje, gozd in voda.(gh)