Izkopana zemlja kmalu ne bo več odpadek

Izkopana zemlja kmalu ne bo več odpadek

"Obstaja ogromen potencial, ki še ni izkoriščen." Tristan Tallafuss, generalni direktor avstrijskega združenja za recikliranje gradbenih materialov (BRV), ima v mislih izkopano zemljo – material, ki nastaja pri skoraj vseh gradbenih projektih in je bil doslej večinoma obravnavan kot odpadek. Številke iz Zveznega načrta za ravnanje z odpadki pojasnjujejo, koliko bi jih bilo mogoče zbrati: v skladu s tem vsako leto v Avstriji nastane približno 70 milijonov ton odpadkov. Od tega je 41 milijonov ton – skoraj 60 odstotkov – izkopane zemlje. To pomeni, da je izkopana zemlja daleč največji posamični element pri nastajanju odpadkov v Avstriji. S Tallafussovega vidika bi se lahko uporabljal "v velikem obsegu neposredno na gradbiščih, ne da bi bila potrebna obdelava".

Kmalu ne bo več odpadkov

Konjunktiv bi zdaj moral izginiti. Ministrstvo za okolje trenutno pripravlja uredbo, ki bo na pravno varen in praktičen način opredelila tako imenovane »odpadke« za izkopano zemljo. Po sedanjem osnutku naj bi pooblaščeni strokovnjak lahko pregledal material na kraju samem. Če je določena kakovost dokazana, material izgubi status odpadka. Prejme status izdelka in se lahko uporablja brez dodatnih predpisov o odpadkih.

Aktualna anketa med bralci Bauzeitunga kaže, kako pomembna in praktična je ta tema. Odgovori govorijo sami zase: 73 odstotkov jih meni, da je načrtovana ureditev zelo smiselna, saj ponuja velik potencial za recikliranje in znižanje stroškov. Drugih 15 odstotkov vidi prednosti vsaj pod določenimi pogoji. Le presojajo kritično – pričakujejo dodatno birokracijo in tveganja.

Doslej je bilo ravnanje z izkopano zemljo na gradbišču pogosto povezano z visokimi stroški odlaganja, dolgimi transportnimi potmi in zapleteno dokumentacijo. Da je tukaj ogromen potencial za učinkovitost, je razvidno tudi iz izjav anketiranih. Takole pravi en udeleženec: "Lahko postane le lažje, boljše in ceneje."

To oceno delijo številni udeleženci – a še zdaleč ne vsi. Pri morebitnem varčevalnem potencialu so mnenja različna: 23 odstotkov jih meni, da je zelo visok, 39 odstotkov pa zmeren. Po drugi strani jih osem ocenjuje kot nizko, 31 odstotkov pa sploh ne pričakuje prihrankov. Ti odgovori kažejo, da je panoga heterogena – vsako podjetje ne izvaja redno zemeljskih del ali ima logistične možnosti za vmesno skladiščenje.

Skoraj vsi anketiranci (več kot 92 odstotkov) poudarjajo, da so nujni jasni in enostavni kriteriji za odlaganje odpadkov. Gre za praktičnost in pravno varnost – nihče ne želi delovati v sivem območju ali biti upočasnjen zaradi zapletenih zahtev. Po 62 odstotkov zahteva tudi pravno varnost, da bi se izognili kaznim, ter zmanjšanje zahtev glede dokumentacije in poročanja. 58 odstotkov jih ceni hitre in poceni postopke testiranja, vsaj 39 odstotkov pa bi jih želelo podporo pri implementaciji. To kaže, da industrija ni le odprta za načrtovano regulacijo, ampak tudi konstruktivna – vendar pod pogojem, da je zasnovana praktično.

Več anketirancev izpostavlja konkretne možnosti ukrepanja: sodelovanje z odlagališči in predelovalnimi podjetji, lastna skladišča in jasno ločevanje onesnaženih od nekontaminiranih materialov. Vse pomembnejši postaja še en vidik – imidž. Eden od komentarjev se glasi: "V podobi trajnosti vidimo priložnost, ker kupci vse več pozornosti namenjajo ekološki gradnji."